Search

the moments as eternity

more than photography

Category

Morning

počasni posnetek

dotikam se svojih sanj
kot modra črna zelena rumena želatina polzijo skozi prste
tvoj pogled me pribija na steno prekletih
ne morem ustaviti polzenja
zadržati
sem le  počasni posnetek
upočasnjeno gibanje brez voznika
jasno nebo  le kot odsev želje in hrepenenja
onstranstvo človekove prisotnosti
kje se nahajam
kje ste vsi ljudje
zakaj sem sam
dolga senca predvečera  se lomi na zorani njivi
mojega psa ni nikjer
zopet tvoj pogled
z tišino orkana  vdira v moje življenje
zelena želatina se spreminja v modrino in vijoličasto senco
riše prihodnost na mojem obrazu

DSC_0258

JES_7377

DSC_0241-001

JES_6993

DSC_3775

modra zelena črna barva upanja

 

 

modra želatina polzi skozi prste
ne morem več stiskati dlani
pest je izpeto upanje
sanje se obarvajo v črnino
dež se preoblači v meglo
resnica in laž vojskujeta le še v moji glavi

KRM_0828

KRM_0349

KRM_0839

KRM_0659

just one of the mornings

 

“Truth is like poetry. And most people hate fucking poetry.”  …..

the big short quote

 

autor: nina danaja alscher

 

 

 

modrina dežja

modrina dežja izpira pesek iz dlani
ura tika taka zrno po zrno časa ki ga ni
zamegljeno  zrcalo ne vidi tvojega obraza
o tebi vem vse manj in manj
vonj hranim v skrinjici kot edini zaklad
odprem ga tik pred poslednjim potovanjem
z nežnostjo me zaobjamejo tvoje oči
celostno  se me polastijo
sledi neskončna  hladna praznina
nedotakljiva brezizrazna zdolgočasenost
prazen pogled
modrina dežja se  ošabno preoblači
belina snežink pleše v pesek puščave
veter zalaga brazde mojega spomina
prazen peron nobenega vlaka več
pristanek letala  mehak skoraj nežen
obraz bled le še bolj bled in bled postaja
ovijaš ruto skrivaš slapove vranjih las
ne trudim se razlagati nerazložljivo
še vedno čutim svilo tvoje kože
okus nektarja na izviru tvojega vulkana
sladica pred zadnjim potovanjem v  sam izvor svetlobe
tvoje ime vžgano v moj obstoj  v neskončnost  v večnost
zakaj je tako pomembno  da veš
modrina dežja izpira vse kar je pribito na sedanjost
vse kar se drži preteklosti izginja v megli peščenega viharja
prihodnost  se zrcali samo kot še en dotik
bolestno boleče razdiralna želja
objeti tvoj obraz
o tebi vem vse manj in manj
podoba izginja v odsevu ulične svetilke
na vogalu ob neki portugalski gostilni
valovi  izpirajo  tvoje korake  ob avstralski  plaži
toplo zavit nasmeh kljubuje  skandinavskemu vetru
bisernice odpirajo duše na rtu dobrega upanja
ura tika taka zrno po zrno časa ki ga ni
zamegljeno ogledalo išče tvoj obraz
novo jutro se poraja v agoniji lepote
pomlad diši
zima pa še vedno hladi revmatično zatečene  prste
svoje preživetje sem vezal na tvoj obstoj
modrina dežja izpira pesek

JES_8395-001

JES_7467-001

moja duša-the soul of mine

Edgar Degas

Gospođici Salanville
Sve što lijepa riječ mim podrazumijeva,
Sve što je ikad o baletu rečeno,
Taj nijemi govor tijela-sve što govore
O tajni tjelesnog svojim lukavim lažima,

Oni što bi sputali ženu u letu
Zauvijek u pokretu, potpuno sretnu,
Dušu leptira, besmrtnu u jednom danu,
živu,ne kao u knjizi gdje zadovoljstvo umire-

Sve to, i gracioznost Atalante
Vještu i prirodnu ljubkost,vi imate , plesačice,
Ples tradicije, bivanje i
privid,

Tajnu šume: svakom zorom,
Svakim svojim korakom, vi ste u mojim
Snovima-
No vi, vi zastanete samo da zadirkujete ostarjela
pauna.

jes_5428-001

“…….kad noč proguta dan….kao kaplja rose nježno na tvoj dlan …..”

do kod  v  korenino zgodovine današnjega  jutra seže moj spomin…. do kod, do katerega trenutka nekega začetka zavedanja  lastne eksistence v časovnem okvirju  današnjega dne ,ki se imenuje Ponedeljek in nosi datum 6-tega  Februarja, torej drugega meseca od dvanaestih kolikor jih obstaja( v tem našem svetu, na tej naši čudoviti planeti imenovani Zemlja, mogoče-vrjetno v nekih drugih svetovih uporabljajo neke druge mesece-koledarje-nasploh neki drugi,drugačen čas), in seveda letnica -2017


zdi se mi kako sem se že zbujati začel  z temi besedami,
ki so se vrtele v glavi..,Jurina pesmica…”doći…kad noč proguta dan”kako močno nežno. Nato sem se vso jutro (sem čakal na Dimnikarja in seveda nisem mogel naložit peči) zavijal in grel , znova in znova ,  ..”kad noč proguta dan…..kao kaplja rose nježno na tvoj dlan”  že dolgo , se mi zdi, nisem poslušal in občutil toliko nežnosti, ki traja in traja in traja…nežnost…predajam, prepuščam se nežnosti

obisk Dimnikarja..,nisem se prijel za gumb. To sem ugotovil šele pozneje na sprehodu  v Vrbini. Dimnikar, beli konj, štiriperesna detelja, podkev….Prav vesel sem bil nejgovega obiska, sledi le tega so še kar vidne,( bo pač treba še čistiti) ma mi je tak prav prijetno samo dejstvo, de je  Dimnikar pri meni.  Kot da je  samo nadaljeval Jurino pesmico in ves deževni in gnili dan zavil  v nežno in toplo vato bivanja, sobivanja s stvarstvom.

Vrbina, meni je lepa ,vabljiva, vznemirljiva, očarljiva tudi na takšen deževni skoraj bi rekel turobni dan. ..Ampak danes se počutim posebno, ne vem zakaj….mislim na  film Arrival…mislim in počutim se kot ,da me je Vrbina končno sprejela kot svojega, kot del  NJE, kot ,da sem postal enakovreden prebivalec v njenem objemu. kot ,da sva se vsa ta leta nazaj spoznavala,tipala, osluškovala  ,da me je preizkušala,  da je čakala prepričanje, kako mi končno  lahko zaupa. Prepuščam se ji, prepuščam popolnoma, kot sem se zjutraj prepuščal Jurinim verzom in melodiji, pomenu, toplini, ljubezni, nežnosti. Kot sem pozneje Dimnikarja sprejel, kot štiriperesno deteljo, kot podkev, kot  prinašalca ,če že ne sreče, pa občutek sreče bivanja, sreče ker sem, ker bivam in sem, obstajam.

in za konec, za potrditev, da sem njen del, da sem del Vrbine, mi za nagrado ponudi srečanje s srno. zares bližnje srečanje. Stala sva si na desetih metrih oddaljenosti. Kar zgodil se je ta prizor, kot na filmu. Stala je tam čisto pri miru negibna in me opazovala. Oči, te ogromne, rjave ,tople oči so strmele vame in tudi sam sem obstal v negibnosti in se prepustil trenutkom , ko sva  se pretakala eden v drugega, srna in jaz. Magično, neresnično, kot v mehurju, balonu, bal sem se dihati od strahu , da je ne odženem. vendar je le stala tam z zaupanjem….samo njena ušesa so sledila zvoku šmrkanja mojega prehlajenega nosu. Kana je nemo in mirno opazovala kaj dogaja, kot , da bi vedela, ne, vedela je, čutila je, da dogaja nekaj posebnega, nekaj lepega, nekaj…..in bila je  pri miru moja razvajena psička, kot nema priča, opazovalec.

in trajalo je, zdi se mi neskončno dolgo  sva stala tam, srna in jaz, se gledala se prepuščala trenutku in oba sva vedela kako plutava v nekem drugem brezčasnem času neskončnosti  univerzalne ljubezni. Srna je bila jaz in jaz sem bil srna. 

nato se je počasi obrnila, me še enkrat pogledala in v vsej svoji eleganci gibanja stopila v goščavo. Šele takrat sem opazil, kako je tudi ona imela spremljevalko, ki je kot Kana, moja spremljevalka, stala v grmovju in opazovala. Ko sem znova pogledal v tisto smer sem videl le še dve megleni beli lisi.

in  čas  tikataka  naprej

jes_5484

itak da mislim nate

 

Itak da mislim nate
kako si kaj počneš
mrzlo je
ledeni veter stiska dihanje
reže obraz
hladno je na tej makadamski cesti
zaledenelih luž
v obleki z nasmehom
z rožo bosonog
peroni so ostali le ranžirne postaje
praznih vagonov
še ena skodelica kave pred potjo
misel je topla
ovija se okoli tvojega pasu
oči iščejo oči
usta se stopijo v poljub
kapljice izginjajo v ledene solze
kakor pesek polzijo skozi prste
itak da mislim nate
kako topel in mehak je tvoj objem
izpod neke ure
na nekem trgu v mali kavarni
tvoj nasmeh tvoj objem
tvoj poljub
roka vsa zgubana in žuljev polna
drsi po svili tvojega obraza
itak da mislim nate
kava iz dlani
grmenje neba
norost ki osvobaja
izginjam
utapljam se  v globinah tvojega bistva
tam kjer si sama izgubljena
tam kjer se razbijaš in vedno znova sestavljaš
itak da mislim nate
takisto prižeto ob mene
ko valovi butajo ob čas
ko noge komaj dotikajo dno
meduze splavajo
sanje ponorijo
itak da mislim nate
še ena skodelica kave pred potjo
še eno izginjanje v neskončnost tvojih oči
še eno biti s teboj
na tržnici
mavrica je  že tako obrabljena
v balah sena dišečega na željo
kjer koli
tramvaja tako i tako ni
bodi ti
še ena skodelica kave pred potjo
kava iz dlani in ti

jes_2410jes_2444jes_2471jes_2518jes_2598jes_2817jes_2820jes_2827jes_2832jes_2885jes_2900jes_2941jes_2972jes_2988

 

besede

za čast in slavo

besede
ognjeni meči
žuborenje potoka
strupene puščice
ptičje žvrgolenje
besede
ples metuljev
ognjene krogle
smeh čričkov
jeza nebeška
besede
lunin sij
topot podivjanih konj
šumenje listja
jeza morja
sence odnosov
besede
rjovenje zveri
božanje vetra
krila ljubezni
barve dobrega in zla
neurja  občutkov

besede

 

jes_1447

 

 

jes_1448

jutranja kava

 

zmečkane rjuhe
prepolne vonjav
brezglasne  od silovite strasti
raztrgane
zapuščene

dsc_4828dsc_4941

Blog at WordPress.com.

Up ↑