modra želatina polzi skozi prste
ne morem več stiskati dlani
pest je izpeto upanje
sanje se obarvajo v črnino
dež se preoblači v meglo
resnica in laž vojskujeta le še v moji glavi
“Truth is like poetry. And most people hate fucking poetry.” …..
the big short quote
it was a day to remember, day with Egon Schiele ,stunning one actually
modrina dežja izpira pesek iz dlani
ura tika taka zrno po zrno časa ki ga ni
zamegljeno zrcalo ne vidi tvojega obraza
o tebi vem vse manj in manj
vonj hranim v skrinjici kot edini zaklad
odprem ga tik pred poslednjim potovanjem
z nežnostjo me zaobjamejo tvoje oči
celostno se me polastijo
sledi neskončna hladna praznina
nedotakljiva brezizrazna zdolgočasenost
prazen pogled
modrina dežja se ošabno preoblači
belina snežink pleše v pesek puščave
veter zalaga brazde mojega spomina
prazen peron nobenega vlaka več
pristanek letala mehak skoraj nežen
obraz bled le še bolj bled in bled postaja
ovijaš ruto skrivaš slapove vranjih las
ne trudim se razlagati nerazložljivo
še vedno čutim svilo tvoje kože
okus nektarja na izviru tvojega vulkana
sladica pred zadnjim potovanjem v sam izvor svetlobe
tvoje ime vžgano v moj obstoj v neskončnost v večnost
zakaj je tako pomembno da veš
modrina dežja izpira vse kar je pribito na sedanjost
vse kar se drži preteklosti izginja v megli peščenega viharja
prihodnost se zrcali samo kot še en dotik
bolestno boleče razdiralna želja
objeti tvoj obraz
o tebi vem vse manj in manj
podoba izginja v odsevu ulične svetilke
na vogalu ob neki portugalski gostilni
valovi izpirajo tvoje korake ob avstralski plaži
toplo zavit nasmeh kljubuje skandinavskemu vetru
bisernice odpirajo duše na rtu dobrega upanja
ura tika taka zrno po zrno časa ki ga ni
zamegljeno ogledalo išče tvoj obraz
novo jutro se poraja v agoniji lepote
pomlad diši
zima pa še vedno hladi revmatično zatečene prste
svoje preživetje sem vezal na tvoj obstoj
modrina dežja izpira pesek
lifeindarkandlight
the moments as eternity 