do kod  v  korenino zgodovine današnjega  jutra seže moj spomin…. do kod, do katerega trenutka nekega začetka zavedanja  lastne eksistence v časovnem okvirju  današnjega dne ,ki se imenuje Ponedeljek in nosi datum 6-tega  Februarja, torej drugega meseca od dvanaestih kolikor jih obstaja( v tem našem svetu, na tej naši čudoviti planeti imenovani Zemlja, mogoče-vrjetno v nekih drugih svetovih uporabljajo neke druge mesece-koledarje-nasploh neki drugi,drugačen čas), in seveda letnica -2017


zdi se mi kako sem se že zbujati začel  z temi besedami,
ki so se vrtele v glavi..,Jurina pesmica…”doći…kad noč proguta dan”kako močno nežno. Nato sem se vso jutro (sem čakal na Dimnikarja in seveda nisem mogel naložit peči) zavijal in grel , znova in znova ,  ..”kad noč proguta dan…..kao kaplja rose nježno na tvoj dlan”  že dolgo , se mi zdi, nisem poslušal in občutil toliko nežnosti, ki traja in traja in traja…nežnost…predajam, prepuščam se nežnosti

obisk Dimnikarja..,nisem se prijel za gumb. To sem ugotovil šele pozneje na sprehodu  v Vrbini. Dimnikar, beli konj, štiriperesna detelja, podkev….Prav vesel sem bil nejgovega obiska, sledi le tega so še kar vidne,( bo pač treba še čistiti) ma mi je tak prav prijetno samo dejstvo, de je  Dimnikar pri meni.  Kot da je  samo nadaljeval Jurino pesmico in ves deževni in gnili dan zavil  v nežno in toplo vato bivanja, sobivanja s stvarstvom.

Vrbina, meni je lepa ,vabljiva, vznemirljiva, očarljiva tudi na takšen deževni skoraj bi rekel turobni dan. ..Ampak danes se počutim posebno, ne vem zakaj….mislim na  film Arrival…mislim in počutim se kot ,da me je Vrbina končno sprejela kot svojega, kot del  NJE, kot ,da sem postal enakovreden prebivalec v njenem objemu. kot ,da sva se vsa ta leta nazaj spoznavala,tipala, osluškovala  ,da me je preizkušala,  da je čakala prepričanje, kako mi končno  lahko zaupa. Prepuščam se ji, prepuščam popolnoma, kot sem se zjutraj prepuščal Jurinim verzom in melodiji, pomenu, toplini, ljubezni, nežnosti. Kot sem pozneje Dimnikarja sprejel, kot štiriperesno deteljo, kot podkev, kot  prinašalca ,če že ne sreče, pa občutek sreče bivanja, sreče ker sem, ker bivam in sem, obstajam.

in za konec, za potrditev, da sem njen del, da sem del Vrbine, mi za nagrado ponudi srečanje s srno. zares bližnje srečanje. Stala sva si na desetih metrih oddaljenosti. Kar zgodil se je ta prizor, kot na filmu. Stala je tam čisto pri miru negibna in me opazovala. Oči, te ogromne, rjave ,tople oči so strmele vame in tudi sam sem obstal v negibnosti in se prepustil trenutkom , ko sva  se pretakala eden v drugega, srna in jaz. Magično, neresnično, kot v mehurju, balonu, bal sem se dihati od strahu , da je ne odženem. vendar je le stala tam z zaupanjem….samo njena ušesa so sledila zvoku šmrkanja mojega prehlajenega nosu. Kana je nemo in mirno opazovala kaj dogaja, kot , da bi vedela, ne, vedela je, čutila je, da dogaja nekaj posebnega, nekaj lepega, nekaj…..in bila je  pri miru moja razvajena psička, kot nema priča, opazovalec.

in trajalo je, zdi se mi neskončno dolgo  sva stala tam, srna in jaz, se gledala se prepuščala trenutku in oba sva vedela kako plutava v nekem drugem brezčasnem času neskončnosti  univerzalne ljubezni. Srna je bila jaz in jaz sem bil srna. 

nato se je počasi obrnila, me še enkrat pogledala in v vsej svoji eleganci gibanja stopila v goščavo. Šele takrat sem opazil, kako je tudi ona imela spremljevalko, ki je kot Kana, moja spremljevalka, stala v grmovju in opazovala. Ko sem znova pogledal v tisto smer sem videl le še dve megleni beli lisi.

in  čas  tikataka  naprej

jes_5484

Advertisements