Search

the moments as eternity

more than photography

Month

February 2017

grafiti v ogledalu

zakaj se neprestano vračam v balon neurja
lahkotnost bivanja je bila tako prijetna
zakaj prizadeti
ko prizadeneš le samega  sebe
zakaj do bolečine
ogledalo
kruta resnica sivine  in puščave
le oči žarijo z modrino jezera
snežinka balerina moja duša pleše
kot dih se komaj dotika modre gladine
šepeta jezik davno umrlih ljubimcev
solzin  krvavi kristal zdrsne
razbijajoč se ob zamrznjeni vulkan
prazen pogled izdaja tujca
nohti se zarijejo v praznino
brez opore polzijo v brezno
podoba postane  klovn
ne dojemajoč realnosti časa
ne izmikaj se svojemu pogledu starec
kogar koli si ranil
je tvoja bolečina  hujša
kogar koli si prizadel
si zmeraj ostal zadnji sam in prizadet
doktor predpiše zdravilo
močno proti bolečini
ne zadosti nima moči
ne dotakne se njenega bistva
ne dospe do očesa orkana
na izvor  legla sanj trdnjave iluzij
ne dotakne se tega gnezda
da bi ga zdrobilo raztrgalo uničilo
tudi ti ostajaš
s svojimi sanjami
s svojim hrepenenjem s svojo iluzijo
s svojo bolečino
dan se preveša v pomlad
dan se preveša v jesen
zakaj se neprestano vračam v balon neurja
lahkotnost bivanja je bila tako prijetna

moja duša-the soul of mine

Edgar Degas

Gospođici Salanville
Sve što lijepa riječ mim podrazumijeva,
Sve što je ikad o baletu rečeno,
Taj nijemi govor tijela-sve što govore
O tajni tjelesnog svojim lukavim lažima,

Oni što bi sputali ženu u letu
Zauvijek u pokretu, potpuno sretnu,
Dušu leptira, besmrtnu u jednom danu,
živu,ne kao u knjizi gdje zadovoljstvo umire-

Sve to, i gracioznost Atalante
Vještu i prirodnu ljubkost,vi imate , plesačice,
Ples tradicije, bivanje i
privid,

Tajnu šume: svakom zorom,
Svakim svojim korakom, vi ste u mojim
Snovima-
No vi, vi zastanete samo da zadirkujete ostarjela
pauna.

jes_5428-001

osem

Kaj je to humanizem

Neskončnost  brezčasje  večnost
abstrakcija  absurd
to mi je razumljivo v abstraktno absolutno absurdni obliki
dojemljivo in otipljivo
bizarno vulgarna groteskna resnična realnost
je tisto kar ne razumem
tri in pol milijarde ljudi  duš usod
ne znam šteti takšno neskončnost
osem
kako zlahka preštejem do številke osem
zopet ljudi  osem duš  osem usod
tu se mi vtrga tega tu ne razumem
teh osem  duš usod
ima več  lasti več kot tri in pol milijarde
zopet duš  zopet usod
tu se mi vtrga  tu in tega  ne razumem
podstrešje postane kaotično
okolje redečih preprog diamantno bisernih špagetov
moderno oblečena nagost
mondeno plesnivo dolgočasje prevzetnost
zaudarja pa gnoju
tu se mi zopet vtrga  tu in tega  ne razumem
tri in pol milijarde usod
v tišini slači gate  v prostovoljno absolutnem pomenu
osmerim
in vsi tulijo o človekovem dostojanstvu
slinijo o človekovih pravicah
se zaklinjajo k  humanizmu
prej si bo neka vremenarka neke televizijske hiše
svoje nevihtno razburkano mednožje pomirila v moji postelji
predno bom razumel to dostojanstvo
ta humanizem
te abstraktno  absurdno realistične človekove pravice
in mnogo prej bo gospa z velikim M

objela trimiljardinko mene torej
predno se bodo rdeče preproge spremenile v brazde in se bo mavrica pretakala skozi žuljave roke
in bo človek sit,toplo odet, brez strahu od zavijanja siren, deževanja bomb
svoje dostojanstvo delil  v neskončnost

dsc_0389

img_7704

bar_0653OLYMPUS DIGITAL CAMERA

“…….kad noč proguta dan….kao kaplja rose nježno na tvoj dlan …..”

do kod  v  korenino zgodovine današnjega  jutra seže moj spomin…. do kod, do katerega trenutka nekega začetka zavedanja  lastne eksistence v časovnem okvirju  današnjega dne ,ki se imenuje Ponedeljek in nosi datum 6-tega  Februarja, torej drugega meseca od dvanaestih kolikor jih obstaja( v tem našem svetu, na tej naši čudoviti planeti imenovani Zemlja, mogoče-vrjetno v nekih drugih svetovih uporabljajo neke druge mesece-koledarje-nasploh neki drugi,drugačen čas), in seveda letnica -2017


zdi se mi kako sem se že zbujati začel  z temi besedami,
ki so se vrtele v glavi..,Jurina pesmica…”doći…kad noč proguta dan”kako močno nežno. Nato sem se vso jutro (sem čakal na Dimnikarja in seveda nisem mogel naložit peči) zavijal in grel , znova in znova ,  ..”kad noč proguta dan…..kao kaplja rose nježno na tvoj dlan”  že dolgo , se mi zdi, nisem poslušal in občutil toliko nežnosti, ki traja in traja in traja…nežnost…predajam, prepuščam se nežnosti

obisk Dimnikarja..,nisem se prijel za gumb. To sem ugotovil šele pozneje na sprehodu  v Vrbini. Dimnikar, beli konj, štiriperesna detelja, podkev….Prav vesel sem bil nejgovega obiska, sledi le tega so še kar vidne,( bo pač treba še čistiti) ma mi je tak prav prijetno samo dejstvo, de je  Dimnikar pri meni.  Kot da je  samo nadaljeval Jurino pesmico in ves deževni in gnili dan zavil  v nežno in toplo vato bivanja, sobivanja s stvarstvom.

Vrbina, meni je lepa ,vabljiva, vznemirljiva, očarljiva tudi na takšen deževni skoraj bi rekel turobni dan. ..Ampak danes se počutim posebno, ne vem zakaj….mislim na  film Arrival…mislim in počutim se kot ,da me je Vrbina končno sprejela kot svojega, kot del  NJE, kot ,da sem postal enakovreden prebivalec v njenem objemu. kot ,da sva se vsa ta leta nazaj spoznavala,tipala, osluškovala  ,da me je preizkušala,  da je čakala prepričanje, kako mi končno  lahko zaupa. Prepuščam se ji, prepuščam popolnoma, kot sem se zjutraj prepuščal Jurinim verzom in melodiji, pomenu, toplini, ljubezni, nežnosti. Kot sem pozneje Dimnikarja sprejel, kot štiriperesno deteljo, kot podkev, kot  prinašalca ,če že ne sreče, pa občutek sreče bivanja, sreče ker sem, ker bivam in sem, obstajam.

in za konec, za potrditev, da sem njen del, da sem del Vrbine, mi za nagrado ponudi srečanje s srno. zares bližnje srečanje. Stala sva si na desetih metrih oddaljenosti. Kar zgodil se je ta prizor, kot na filmu. Stala je tam čisto pri miru negibna in me opazovala. Oči, te ogromne, rjave ,tople oči so strmele vame in tudi sam sem obstal v negibnosti in se prepustil trenutkom , ko sva  se pretakala eden v drugega, srna in jaz. Magično, neresnično, kot v mehurju, balonu, bal sem se dihati od strahu , da je ne odženem. vendar je le stala tam z zaupanjem….samo njena ušesa so sledila zvoku šmrkanja mojega prehlajenega nosu. Kana je nemo in mirno opazovala kaj dogaja, kot , da bi vedela, ne, vedela je, čutila je, da dogaja nekaj posebnega, nekaj lepega, nekaj…..in bila je  pri miru moja razvajena psička, kot nema priča, opazovalec.

in trajalo je, zdi se mi neskončno dolgo  sva stala tam, srna in jaz, se gledala se prepuščala trenutku in oba sva vedela kako plutava v nekem drugem brezčasnem času neskončnosti  univerzalne ljubezni. Srna je bila jaz in jaz sem bil srna. 

nato se je počasi obrnila, me še enkrat pogledala in v vsej svoji eleganci gibanja stopila v goščavo. Šele takrat sem opazil, kako je tudi ona imela spremljevalko, ki je kot Kana, moja spremljevalka, stala v grmovju in opazovala. Ko sem znova pogledal v tisto smer sem videl le še dve megleni beli lisi.

in  čas  tikataka  naprej

jes_5484

bil sem buden in sanjalo se mi je

ne vem ako je prijeten, neprijeten,celo strašljiv občutek, da se zavedaš, kako si , da si buden, veš, da je jutro in , da obenem sanjaš kot neka oseba , ki jo nikoli v življenju nisi srečal. Vem, da obstaja, vem, ker sem čital njegove članke v časopisju in vem , kako so moji občutki, moje mišljenje o njemu na nekem začetku bili skrajno neprijetni, odbijajoči. In potem je bilo obdobje ,ko sem sploh pozabil na njegov obstoj iz čistega razloga, ker nisem spremljal časopisja. In sedaj se naenrat pojavi v mojih sanjah. Rzmišljam kot jaz in kot on…jaz vem kaj bo napisal on in ga gledam kako piše kot on misli ki jih razmišljam  jaz-on….hočem prekiniti , nočem prekiniti…

….hočem ostati ujetnik svojih sanj,

hočem se odtrgati od te tako utrujajoče odvisnosti, 

biti navezan na iluzijo……

Blog at WordPress.com.

Up ↑